|
Samo list na koledarju smo obrnili in že je tu leto 2007. Tako lahko in preprosto je to. Seveda smo že bolj ali manj pozabili na tiste decembrske zabave, praznovanja – ognjemete in še marsikaj podobnega. Pa vendar – ali ste tudi vi imeli občutek, da je pri letošnjem prestopu v novo koledarsko merjenje nekaj manjkalo in da december kljub milijonom raznobarvnih svetlobnih učinkov in neonskemu blišču ni bil tak, kot bi moral biti? Pa ne le na zunaj, saj so seveda manjkali bela odeja, snežnoledeni kristali in pravi dobri stari mraz, ki naj bi segel do kosti, in pod podplati naj bi škripalo. Tudi razpoloženje in pričakovanje prihoda novega leta ni bilo tako evforično, kot je bilo morda včasih. Ali smo se že naveličali klasičnih praznovanj ali pa je morda pričakovanje nove valute naše misli za nekaj časa usmerilo drugam? Ne vem, vsekakor sem imel občutek, pa verjetno ne le jaz, da ni bilo nič posebnega, da se niso sproščale notranje energije in da je vse skupaj izzvenelo nekako medlo, včasih morda kar naveličano. Sicer pa – saj gre le začetek novega letnega štetja, kajne?
Morda pa bo letos kaj drugače. Začeli smo že nekoliko bolj aktivno, evrsko seveda. Pa tudi slovo od tolarja in vstop v evrsko območje nas prav dosti ne gane. Razen podražitev seveda. Sámo zamenjavo valute pa večina sprejema kot nekaj samoumevnega, le jezimo se na nove kovance in obtežene denarnice. Pa vendar je odhajajoči tolar nekaj več kot le denar. Je bil, in bo zame tudi ostal, simbol slovenstva, simbol pokončne in neodvisne drže, uresničenje dolgoletnih sanj celih generacij. Seveda, saj vem, da je do zamenjave moralo priti, da zanjo govori vrsta gospodarskih in drugih razlogov; pa vendar obstaja tudi kanček bojazni, da smo izgubili del sebe, del svojega ponosa in da tudi zato obstajajo večje možnosti, da nas Evropa posrka. Ampak temu s tujko pravimo nujna globalizacija in harmonizacija, kajne? Tudi v to privolim; saj mi drugega ne preostane; seveda pa v zameno pričakujem boljše življenje. In če bomo vsi čez nekaj časa živeli bolje, se bo to žrtvovanje nacionalne identitete "izplačalo". Drugače pa ... Ne gre le za materialne dobrine, denar in vse druge prednosti, ki so pa lahko še večje slabosti visoko potrošniško razvite družbe. Kajti to pomeni tudi večje vsakdanje pritiske, obremenitve, nervoze in še vrsto drugih neprijetnosti, tako da za nas same praktično sploh ne ostane nič več časa. Kako naj zapišem še drugače? Ja, vesel bi bil, če bi se vsaj včasih ob zunanjih in bleščavih praznovanjih res znali tudi notranje veseliti in biti zadovoljni, ukrasti čimveč trenutkov zase, za prijatelje, svoje bližnje, za stvari, ki nas vabijo in vlečejo; skratka, živeti pravo in zadovoljno polno življenje.
|
