|
Mar bo res že konec leta? Pa res. Zdi se, da nam v Evropi in tudi z evri čas še hitreje teče. Predvsem evri zelo hitro kopnijo iz denarnice in upam, da niste med tistimi, ki so že podlegli in vsak dan bolj nasedajo sladkim obljubam potrošništva in v teh dneh na veliko zapravljajo. Kaj vse si pretkani trgovci vseh vrst ne izmislijo, da nam kot lastne vsilijo ideje o nujnosti takih in drugačnih nakupov. In večina naseda, celo posojila jemlje za nakup stvari, ki jih večinoma praktično sploh ne potrebuje. Ali ne bi bil ta veseli december mnogo lepši, če ne bi bil zaznamovan s hitenjem, živčnostjo nakupov in tistih hitrih, že kar obveznih proslavljanj nečesa, česar še ni pa tudi ne bo? Pa vendar sem prepričan, da nas je še kar nekaj takih, ki smo prepričani, da se vsega ne da kupiti. So stvari, predvsem pa dejanja, občutki, ideje, razmišljanja, iskrene prijateljske vezi, ljubezen, spoštovanje pa tudi občudovanje, razumevanje in še kaj, kar se nikdar in nikoli ne bo dalo kupiti. In prav je tako. In sreča. Se bomo vsaj kak prazničen dan proti koncu leta znali odreči vplivom zunanjega sveta in pogledati malo globlje vase in tudi drugim dati občutek razumevanja in prave sreče?
Kaj ko bi se letos odrekli klasičnim materialnim darilom in darilcem, se malo oddaljili od žarečih, bleščečih se in bučnih občutkov ulice, se odklopili od televizije in modernih elektronskih naprav, ugasnili mobilnike in se v lepoti govorice tišine malo ustavili, razmislili in storili kaj srčnega? Ali vsaj tisto obvezno "srečno" izrekli ali zapisali iskreno in se malo ustavili ob misli, kaj naj bi to sploh bilo. Sreče nihče nikomur ne more dati in se je ne da kupiti, ustvariti si jo mora vsakdo sam. Srečen pa je človek večinoma lahko le v družbi, družini, službi oziroma okolju, kjer se počuti sproščujoče varno kot spoštovan, potreben in enakopraven član skupnosti dveh ali več ljudi vsako sekundo, vsako minuto, vsak dan in vse leto. In vse leto, vsak dan, vsako minuto in vsako sekundo so nas tudi v letošnjem prevevali dvomi, smo se ubadali z vsakdanjimi stvarmi, morda malo lenarili, jo včasih kam zavozili, podirali pregrade in preskakovali ovire, delali in trpeli, pa se tudi zgubljali v osamljenosti sredi množice in neustrašno borili s strahovi nas samih junakov. In to je življenje. Praviloma srečno, pa tega včasih sploh ne opazimo, ker živimo brez pravega življenja. Življenje pa je sreča, ki je sestavljenka trenutkov, dogodkov, prebliskov, vzponov, padcev in predvsem vedno novega upanja v nekaj, kar naj bi bilo boljše. Pa verjetno prav nič drugače ne bo naslednje leto. Ampak srečo je treba tudi deliti, razdajati in z njo vse in vsakogar okoli sebe okužiti. In ko v teh dneh izrekamo čestitke sreče, pomislimo, ali ne bi svojim najdražjim, pa sodelavcem, poznanim in tudi nepoznanim, vsaj proti koncu leta namesto običajnih in včasih brezosebnih čestitk in daril namenili predvsem toplo in spodbudno besedo, prisrčen pogovor o vsakdanjih problemih in težavah, vsakemu prijazno stisnili roko, ga globoko pogledali v oči ter iskreno zaželeli vse dobro in tiste in take prave sreče, ki jim jo lahko skozi vse leto, vsak dan, vsako minuto in vsako sekundo dajete vsem le vi sami. In sreča tako lahko traja, pa se je še zavedali ne boste; le morda nekoč v kakem intimnem trenutku pričakovanj, ko boste med svojimi mislimi sproščeni in občutljivi sami s seboj, jo boste dokončno odkrili. Prepričan sem, da ste ali pa tako še boste postali srečen človek.
Kaj pa naj vam po vsem tem jaz zaželim? Nič posebnega, izjemnega ali enkratnega. Predvsem ostanite taki, kot ste, z vsemi bolj in manj dobrimi lastnostmi, kaj pa je treba s slabimi storiti, pa sami veste. In skozi naše popotovanje skozi čas bomo skušali biti optimisti, živeti pravo in polno življenje, ter delovati v dobro vseh, kajne? Sreča v življenju je sestavljena iz drobcev – majhnih, večkrat hitro pozabljenih pozornosti, kot so poljub, nasmeh, prijazen pogled, iskrena pohvala ter iz srca izrečeno – hvala! Še zdravja vam želim in prepričan sem, da vas bo potem gotovo tudi sreča sama poiskala in našla!
|
