|
Še predvčerajšnjim je bilo vroče kot v peklu, danes pa se nekateri že zavijajo v topla oblačila. Več kot dvajset celzijevih stopinj razlike tako rekoč v enem dnevu! Ali je to normalno? Pred nekaj dnevi ni še nič določno kazalo, da bo morala neka družba občutno zmanjšati obseg svojega delovanja in precejšnje število delavcev poslati na čakanje. Ali je to normalno? Pred nekaj meseci so nam domov skoraj vsak dan pošiljali ponudbe za nakup ali prodajo delnic, sedaj pa je kar zatišje. Ali pa oglasi in ponudbe za "ugodne" nakupe nepremičnin in drugih dobrin, obenem pa prebiramo poročila, da se nepremičnine skoraj ne prodajajo. In da je GM, ponos ameriške avtomobilske industrije, v prisilni poravnavi? Ali je to normalno? Vse to, pa še kaj drugega, je verjetno zelo zelo normalno in če malo globlje razmislimo, tudi logično. Vse se spreminja, tako naravno kot tudi družbeno okolje. Ni druge – prilagoditi se bomo morali. Čim prej, tem bolje. Pa smo pripravljeni na to? Verjetno je opozoril več kot dovolj, da ne gre le za "prehlad", ampak je bolezen mnogo hujša. Čeprav nekateri še vedno ne verjamejo, da po starem ne bo šlo več in da so dobri stari časi vsaj za zdaj minili, še vedno upamo na spodbudne novice, da se bodo stvari kar same po sebi nekako uredile. Verjetno tokrat ne bo šlo zlahka in na hitro. Lahko bi celo rekli, da gre za neke vrste moderno "revolucijo".
Pa vendar moramo biti optimisti in storiti vse, da bomo iz teh težav izšli kot zmagovalci. Pogrešam optimizem pri lotevanju težav in iskanju izhoda iz njih. Skoraj vsi, ki so v težavah, sedaj tako ali drugače kličejo državo na pomoč. Pa saj ta država, najsi bo naša ali katera druga, ni vsemogočna in nima neskončno polne vreče, iz katere bi v nedogled dajala. Ali nismo vsi "država"? In vse, kar se napaja iz državnega proračuna, se bo nekoč moralo zopet steči vanj. Drugače bi bila to že kar alkimija. Ali pa se premikamo v etatizem?
No, kakorkoli že – sonce še vedno sije in nekateri dnevi so prečudoviti. Kljub našemu nemarnemu odnosu do narave upam, da vsaj v ekološko krizo hujših razsežnosti ne bomo zašli tako hitro. Zatorej takoj čim bolje izkoristimo tisto, kar je še razmeroma poceni in nam daje narava.
|
