Dnevi se krajšajo in na enakonočje se bodo izenačili z nočmi ter nato skrajševali. Vsako leto skoraj enako. Kako predvidljivo! Finančna in gospodarska kriza pa še kar trajata in nista prav nič predvidljivi. Ali lahko kaj predvidevamo, kaj naš še čaka? Poznavalci (kdo pa pravzaprav sploh so poznavalci?) pravijo, da smo blizu dna ali na dnu in da se bo počasi začel gospodarski vzpon. Ko bi le bilo tako! Ne gre pa le za finančno in gospodarsko krizo. V predavanju nobelovca dr. Krugmana mi je najbolj ostalo v spominu, da je tudi on ocenil, da smo po vsej verjetnosti nekje na dnu finančne krize, vendar pa naj bi zaposlitvena kriza svoje dno, ob predpostavki, da bi se ponovila gibanja iz prejšnjih kriz, dosegla šele leta 2011. In da bo tudi "okrevanje" po finančni krizi veliko počasnejše, kot si večina predstavlja. Nič kaj obetavno! Pa vendar je nekako videti, da se je v prestolnici in okolici večina šele po dogodkih v Gorenju in Muri začela zavedati, da so zadeve tudi pri nas zelo zelo resne. Seveda se marsikdo takoj vpraša, kje je izhod oziroma kaj bi morali storiti, da se čim prej izvlečemo. Res je, da je naše gospodarstvo močno odvisno od razmer v EU, predvsem v Nemčiji, in da bo, če bo šlo v Nemčiji na bolje, tudi pri nas posijala luč na koncu predora. Pa vendar pogrešam kresanje mnenj, idej in iskanja poti, kako naprej. Imamo vizijo razvoja Slovenije? Kot je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, je tudi kriza čas za premislek in ukrepanje ter izvedbo sprememb. Zakaj bi sicer kriza bila, če se ne bi nič spremenilo? No, tole vprašanje je bilo malo bolj za šalo, ima pa v sebi veliko soli. Na enak ali podoben način kot pred krizo se po njej ne moremo in ne smemo obnašati. Kje so torej strukturne in druge reforme? Vlada, kaj počneš na tem področju? Menim, da razmišljanje le o novih obremenitvah podjetij in drugih davkoplačevalcev ni prava, prav gotovo pa sploh ne edina rešitev. Da ne bomo le pri vladajočih – imate v opoziciji morda kake rešitve? Nič novega ni slišati ne z leve ne z desne; razen seveda očitkov, da so nasprotniki nesposobni. Pa na primer mladoekonomisti, raziskovalci z vseh fakultet, ki vas financiramo vsi davkoplačevalci? Zakaj že? Kje ste z idejami, da ne povprašam po kakih napotkih za uresničitev? Je ta kriza razkrila še kako drugo krizo? Krizo razmišljanja, duha (sploh ne bomo o krizi morale)? Ali pa nas morda ta kriza še ni dovolj zadela, da bi se kaj spremenilo? Bojim se, da bo še ena priložnost za spremembe splavala po vodi. Je pa verjetno tudi res, da si kar velika večina, predvsem uradnikov, sprememb ne želi. Zakaj pa potem nezadovoljstvo z obstoječim? Malo provociram, ampak res sem prepričan, da bi bil sedaj pravi čas za korenite spremembe predvsem v državni in lokalni upravi, pa za zmanjšanje administriranja na vseh ravneh, pa za razmislek o tem, kaj razne službe, oddelki, agencije sploh počnejo ter kakšna je učinkovitost, uspešnost in gospodarnost njihovega početja. Kaj imamo država, davkoplačevalci in državljani od tega? Iz mladosti mi prihaja pred oči izsek iz stripa Alana Forda: v spominu mi je ostala "Agencija za gubljenje vremena". Za sodobno rabo bi lahko le dodal v istem stilu "i potrošnju novca". Da ne bom narobe razumljen: veliko državnih in paradržavnih uradnikov trdo in pošteno dela ter zasluži svojo plačo, vendar – marsikje se poraja vprašanje, kakšni so učinki takega dela in ali je tako delo sploh potrebno. Možna je seveda tudi razlaga, da je tako povečana zaposlenost in je potrebnih manj socialnih transferjev iz proračunov. Kdo bi vedel! Kljub vsemu – mislim, da je sedaj čas za temeljit razmislek o teh in takih zadevah. Seveda pa je brez pravega ukrepanja vse skupaj lahko le "gubljenje vremena".