|
Nekateri se morda še spomnite, lahko rečem že kar stare radijske oddaje Kam plovejo naše ladje. In smo potem izvedeli, od kod in kam plove posamezna ladja in kdaj bo predvidoma tja priplula. Malo figurativno sedaj: Kam plovejo naše ladje, gospodje politiki, kaj in kje je naslednja postaja? Ali drugače – ali so cilji začrtani; pa kateri so in katere nameravate najprej izpolniti? Skratka, imate vizijo, program? In seveda boste rekli, da je izhodna strategija sprejeta. V redu – pohvaljeni! Ampak če je na papirju vse v redu, kaj pa praksa? Kje so ukrepi? Poslušam radio, gledam televizijo: danes tako, tak osnutek ali predlog nekega predpisa, jutri ali včasih že kar včeraj, najkasneje pa danes popoldne ali pa jutri, ko nekomu predlagane rešitve ne ustrezajo in se glasno upre, zagovarja svoje interese, kar je logično, pa zopet drugače. In čez nekaj dni predstavi svoja stališča spet druga interesna skupina, pa je zopet na mizi nova rešitev. In vsakdo, ki ima, kot pravimo, pet minut časa, oziroma tisti, ki je najbolj glasen in se na vse zadeve najbolje spozna, ima pravico vsemu oporekati. Seveda je večina predlaganih rešitev in ukrepov takih, ki vsem ali pa nekaterim skupinam zmanjšujejo že pridobljene pravice. In pa seveda večno ponavljana misel, da jim država kar nekaj mora dati! Brez samokritičnosti, brez pogleda prek lastnega nosu, da ne rečem na jutrišnji dan, brez razmisleka o tem, da je žakelj prazen in ga bomo morali v prihodnje zelo pridno polniti. To je demokracija, so me podučili! Oblast ljudstva. Ali res? Morda bi se dalo temu celo pritrditi in nekako ugotavljam, da kar velika večina demokracijo razume zgolj in le kot orodje za ohranitev ali celo pridobitev novih in večjih pravic in morda celo privilegijev, pridobljenih na vse mogoče načine. Hm, kaj pa kake dolžnosti, pa obveznosti, pa kaka skrb za skupno dobro, morda celo prava in poštena solidarnost?
Jaz pa si vendar demokracijo, vodenje in vladanje, gospodarjenje in vse kar spada zraven, predstavljam morda malo po svoje in seveda zagotovo tudi idealistično naivno. Imamo vlado – voditelje, izbrane predstavnike ljudstva, ki smo jim zaupali vodenje države, jih izvolili in jih pooblastili, da nam vladajo. Torej, gospodje, pripravite najboljše možne rešitve za vse nas državljane, za dobro Slovenije, povejte, da bo treba zategniti pasove, jih najprej sami zategnite in predvsem ne cincajte, odločajte se in odločite se, torej ... vladajte. Saj ste se ravno za to potegovali na volitvah in nas prepričevali, da to hočete in da to tudi obvladate. To ste hoteli in to imate. No, in če ne bo rezultatov ali če bo glas ljudstva hotel drugače, saj se ve, bodo spet volitve. Tako približno jaz gledam na demokracijo, ki za mene tudi približno ne bi smela biti anarhija. Kaj pa vem, ampak včasih si kar nekako želim "močnega" vladarja, ki bo kdaj tudi udaril po mizi, morda celo komu primazal kako "zaušnico" in ne bo vedno v vsem iskal nekih velikokrat gnilih kompromisov ter hkrati predvsem pazil na to, da se ne bi komu zameril. Ali res ne morete narediti reda najprej pri sebi ter predlagati in sprejeti jasne in nedoumne zakonodaje, pa na primer zmanjšati števila zaposlenih v upravi, izboljšati učinkovitosti dela, poenostaviti postopkov, stopiti na prste tajkunom in tajkunčičem, kaznovati nespoštovalce zakonov, zaostriti odgovornosti na vseh področjih ... skratka zagotoviti, da bi država delovala na vseh področjih? In na drugi strani bi pričakoval, da jasno poveste in s predpisi podprete razvoj podjetništva, samoiniciative, prodornosti ter ustvarite možnosti, da bi vsakdo sam skrbel najprej zase in seveda s tem tudi za razvoj vse naše skupnosti.
Kakorkoli že: slej ko prej bo treba sprejeti treba težke in nepriljubljene odločitve, včasih globoko zarezati v nekatere pravice ter hkrati pokazati na možne rešitve in dati upravičeno upanje, da je luč na koncu predora, in pokazati, kako lahko pridemo tja. Seveda upam, da odgovorni veste, kam naj bi plule naše ladje!
|
