Moram urediti svoje misli, moram začeti jasno in sistematično razmišljati, pregnati meglo iz možganov in prisiliti male sive celice, da se končno spravijo v red in da ne zaidejo na še bolj čudna in neznana področja. Moram, zares moram to storiti! V nasprotnem se mi lahko še zmeša ☺. Seveda se sedaj verjetno sprašujete, v čem je problem. Bom poskusil razložiti. Takole gre: po celodnevnem delu pridem domov, vključim televizor ter poslušam in gledam. Dnevnik. Stavka javnih uslužbencev. Zakaj že? Ne zaradi nižanja plač, ampak zaradi uskladitve in poračunov ter seveda višjih plač? Reportaža novinarke s terena. Natančneje državna meja, kolone tovornjakov, seveda nekateri razumejo, drugi obsojajo in bentijo. In se nadaljuje – prevozniki izračunavajo škodo – v milijonih evrov – in slaba volja, skoraj grožnje, da tako pač ne gre, ker ne morejo dostavljati blaga, naročniki odpovedujejo pogodbe ... Čez par dni: če ne bo "nekdo" nekaj naredil, bodo prevozniki (isti?) blokirali vhod v Luko Koper, ceste, grozijo z zaporo ... Naslednji kader – Vegrad. Obupani, izmučeni delavci. Zahtevajo le, naj podjetje, za katero so leta in leta garali in vanj verjeli, "gre v stečaj", da bodo vsaj na tak način lahko dobili del tistega, kar so prigarali. Naprej: elektrodistributerji naj bi stavkali! Zakaj že? Zaradi plač, kratenih pravic delavcev, krutih izkoriščevalskih lastnikov? Malo morgen – poslušam in se čudim – zaradi nameravane reorganizacije pa lastnik obljublja, da nihče ne bo izgubil zaposlitve! In potem kar naenkrat konec stavke javnih uslužbencev. Ali so dosegli svoje, se je "našel" denar, je morda Vlada popustila? Nobene posebne obrazložitve. No, edino lokalne volitve so se "skoraj" končale. Sploh nočem razmišljati v to smer ... Ali so vsi ti in še vrsta drugih primerov enaki, imajo kaj skupnega? Država kar mora nekaj dati; to nam pripada! Stavek, ki je bil pogosto izgovorjen, pogajalski adut. Kakšna vzporednica z Vegradovimi delavci? Dvojna merila morda ali pa preprosto spoznanje, da imamo dve in še več vrst državljanov? Je to demokracija, katero smo želeli, in ali ni včasih že del anarhije? Še mnogo takega in podobnega bi se dalo naštevati in našteti. Kaj nam je storiti? Malo provokativno: ali se ne približujemo točki, ko bi poleg podjetij, ki so že v stečaju, morala še država v stečaj; no, to seveda ne gre, ampak za temeljit remont pa je verjetno kar zrela; zvsemi "politiki" skupaj, kajne?