Komaj se zaveš, že je mimo sekunda – kaj sekunda – minuta, ura in mine dan, mine mesec, leto ... pa smo spet na začetku. Tako kot že mnogokrat doslej in, upajmo, še velikokrat v prihodnje. Staro ugaša, se poslavlja, na njegovi zapuščini nastaja novo. Nova sekunda, minuta, ura in dan pa mesec in leto, skratka življenje. Tako je od nekdaj bilo in tako naj bi večno bilo. Kar je bilo, je bilo. In misli in dejanja in želje in hrepenenje in upanje naj sledijo neznani skrivnosti pričakovanja lepšega in bolj zadovoljnega jutrišnjega dne. Novega, prijaznejšega, uspešnejšega. Upam, da zmoremo moči in volje ter zaupanja v vse dobro, ki bo premagalo naše nerganje, nezadovoljstvo, negativni kriticizem, včasih kar otopelost in hladno preračunljivost ter borbo za denarne vrednosti. Je mar res vse le v zunanjem blišču in denarju, včasih morda v lažnem položaju ter želji po oblasti in vladanju? Imamo res tako velik ego nečimrnosti? Morda marsikdo na valovih površja ničevosti takšnih in podobnih vrednot temu celo pritrdi. Pa vendar vsi ne mislimo tako. Sam verjamem v zmago dobrega nad zlim, besedam, da se dobro poplača z dobrim, v optimizem, s katerim presežemo negativne misli, v luč na koncu na pogled brezizhodnega položaja. Četudi se nam vse načrtovano in želeno vedno ne uresničita, naj nam vedrost in zadovoljstvo v kruti realnosti potrošniške in večkrat brezosebne družbe odpreta novo pot, pokažeta druge možnosti. Seveda vsakdo sam izbira in izbere svojo pot skozi zavite labirinte možnosti, skušnjav in priložnosti. Pa vendar: kljub večkrat neprijaznemu okolju, omejitvam in nevšečnostim zaradi krize poskušajmo razmišljati, ravnati in živeti optimistično. Tudi na pepelu pogorišč iščimo znake rojevanja boljšega življenja.